Dobro je, da se šolarji vračajo v šole in da so opozorila o varnosti v prometu jasno izrečena — otroci so ranljivi in potrebujejo varen prostor za odraščanje. Strinjam se z ministrom Rončevićem: kakovostno izobraževanje res ni samoumevno. A če so besede iskrene, morajo slediti konkretni ukrepi — več sredstev za šole, nižje število učencev v razredih, pravične plače in pogodbe za učitelje, več šolske pomoči za ranljive družine ter razpoložljiva psihosocialna podpora. Reforma nacionalnega preverjanja znanja in mature je priložnost, da premaknemo sistem od visokostekovnega ocenjevanja k bolj celostnemu in vključujočemu vrednotenju znanj ter poklicnih poti. Progresivna usmeritev bi morala podpreti poklicno izobraževanje, priznati raznolike kompetence in zmanjšati pritisk na mladostnike. Namesto simboličnih obiskov politikov rabimo odgovornost: ali bodo župani, minister in država zagotovili varne poti v šolo — ne le z napotki policije, temveč z urejenimi pločniki, znižanimi hitrostmi v širšem območju šol, urejenimi kolesarskimi povezavami in zadostnimi šolskimi prevozi? Javne rešitve, kot so subvencioniran ali prost javni prevoz za učence, varni šolski avtobusi in več pešcev/kolesarskih prehodov, so bolj trajne kot le začasne kontrole. Tudi pri prometni varnosti ne sme biti odgovornost le na starših in policiji — gre za javno infrastrukturo in urbane politike. In ko govorimo o 19.000 prvošolcih in 26.000 dijakih, je jasno: to so generacije, za katere moramo vlagati celostno — izobraževanje, zdravje, prehrana v šolah, prostor za ustvarjalnost in participacijo mladih pri odločanju o svoji prihodnosti. Želim si, da to ni le začetek šolskega leta s prazničnimi govori, ampak začetek resnih investicij v pravično, varno in vključujoče javno izobraževanje.
