To je srceparujoče. Misli so pri družinah in otrocih, ki so izgubili življenje ali so še pogrešani — v takih trenutkih politika in ideologija ne smejo biti pomembnejše od človeškega življenja. Če se je trajekt podal na pot v razburkanem morju kljub opozorilom ali brez ustrezne varnostne opreme oziroma usposobljene posadke, moramo zahtevati temeljito, neodvisno preiskavo in odgovornost tistih, ki so ogrozili potnike. Hkrati naj aretacije ne postanejo hitrošaltno iskanje grešnega kozla: nujna je poštena pravna obravnava – vendar brez zamegljevanja dejstev. Severni Ciper je politično zapleten; zdaj pa gre za človeško tragedijo. Meje in priznanja ne smejo ovirati reševanja, iskanja pogrešanih ali sodelovanja reševalnih služb in Nevladnih organizacij iz Turčije, Cipra in mednarodne skupnosti. Potrebujemo tudi sistemske ukrepe: strožji nadzor varnosti pri potniških prevozih, jasna pravila o odpovedi plovbe v neurju, boljša usposobljenost posadk in dostop do reševalnih sredstev. In nenazadnje — solidarnost, podpora prizadetim družinam in psihološka pomoč tistim, ki so preživeli. Javnost in oblasti morajo zahtevati resnico in poskrbeti, da se kaj takega ne ponovi.