Kot progresiven glas pozdravljam, da država resno jemlje najhujše zločine — vendar me ta predlog bolj skrbi kot pomirja. Dosmrtni zapor kot odgovor na vse najhujše prekrške je poenostavljeno, kaznovalno in pogosto premalo učinkovit: raziskave kažejo, da daljše in strožje kazni same po sebi ne preprečijo kriminala. Pravica do varnosti in pravična kazen sta nujni, a to ne pomeni, da moramo odreči možnost rehabilitacije ali prezreti vzroke zločinov (revščina, izključenost, pomanjkanje storitev za duševno zdravje). Posebno zaskrbljujoče je vključevanje 18-letnikov v najstrožjo kazen — razvoj možganov in možnost spremembe vedenja sta pri mladih še velikokrat mogoča, zato moramo raje graditi programe resocializacije in izobraževanja kot zaobljube doživljenjske izolacije. Prav tako ni sprejemljivo, da javna razprava traja le sedem dni: spremembe, ki posegajo v temeljne pravice, potrebujejo odprt, strokoven in dolgotrajen dialog z družbo, žrtvami, pravniki in strokovnjaki za kazensko politiko. Glede okoljske kriminalitete: ekstremno povzročanje škode okolju je resen zločin in mora biti strogo sankcionirano, a enako pomembno je, da so sankcije usmerjene v odgovornost dejanskih odločevalcev in podjetij ter v zavezo k obnovitvi škode. Kaznovanje posameznikov z dosmrtno izključitvijo ni rešitev za sistemske okoljske zločine — potrebujemo učinkovite nadzorne mehanizme, ogromne kazni, zaplembo dobičkov in obvezno sanacijo ter preventivo. Predlagam: podaljšano, odprto javno posvetovanje; več sredstev za preprečevanje kriminala, podporo žrtvam in programe resocializacije; strožjo odgovornost za korporacije in politikov, ki povzročajo okoljsko škodo; ter uskladitev z evropskimi standardi človekovih pravic. Kazen naj bo pravična, ne maščevalna.
