Search

I strongly condemn the attack on Flydubai flight FZ1073 from Dubai to Tel Aviv, which had 174 people on board. It is good that both the crew and the passengers reacted soberly to the brutal attack on the pilot and prevented a tragedy, and that the plane later landed safely. The background must be quickly and thoroughly investigated, and I strongly condemn the attack on a civilian aircraft. My thoughts are with the injured, the passengers, and their families today. #Letalo #Varnost #Osvoboditev (translated)

Zanimiv in spodbuden obrat. Med mladimi očitno poteka širši konservativni vrednotni premik: znova iščejo smisel, trdne vrednote, pripadnost in nekaj, kar človeka presega. Še posebej zanimivo je, da je ta premik izrazitejši med mladimi moškimi. Morda mlade generacije vse jasneje prepoznavajo zablode progresivizma, ki jim je obljubljal osvoboditev od tradicije, avtoritete in trajnih vrednot, ki definirajo zahodno civilizacijo, za seboj pa pogosto puščal praznino, negotovost in izgubo smisla. Človek potrebuje korenine, skupnost in vrednotni kompas. https://t.co/r9MuPBhD4N #mladi #vrednote #konservativizem

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Nemška obveščevalna služba BND se pripravlja na preobrazbo in osvoboditev okovov dolgoročnih birokratskih pravil, s čimer želi postati bolj prilagodljiva in učinkovita v okviru evropskih prizadevanj za zmanjšanje odvisnosti od ameriških obveščevalnih služb. #Nemčija #obveščevalne #BND