Search

Bojan Požar wrote that Zoran Janković will have to appoint a woman as deputy mayor as part of the coalition agreement, regardless of whether he wants to. He added that the salary may not be particularly high, but the position should come with privileges such as an office at the City Hall, a car, and paid lunches at the Cubo restaurant. #Janković #podžupan #slovenskipolitik (translated)

Bojan Požar wrote that he spoke with an unnamed employee of the Information Commissioner. The employee reportedly assessed that Stevanović did nothing illegal by publishing just the phone number, as it could belong to anyone and should not be considered a specific personal data. According to Požar, it was Tina Gaber who first publicly revealed that the number belonged to Golob; the employee believed that she could potentially be in violation or commit a crime. #informacije #zasebnost #zakonodaja (translated)

Sledili smo denarju Darsa in Gen-i ter prišli do vplivne odvetniške pisarne in zasebnega detektiva, za katerega naj bi policija po naših informacijah ugotovila, da je prikrito snemal nekdanjo generalno sekretarko Svobode Vesno Vuković. 👇 https://t.co/bBpwJzI3FO #slovenija #politika #pravosodje

Od slovenskega vrhuuunskega managerja, Bill Gatesa, do tega da deli pisarno z Dule Burekom. Ampak to še ni dno. Dno bo, ko ga bo Dule Burek iz pisarne vrgel in bo pristal na Dobu. Kot berem, pa ga je Vizjak danes razlastninil v vseh njegovih garažnih Gen X firmah. #Slovenija #BillGates #GenX

➡️➡️ Nadaljevanje: nekdanji direktor @SOVA_SLO Jožko Kadivnik se je včeraj dopoldne, po objavi spodnjega članka, pojavil na sedežu Javnega hodinga Ljubljana, na Verovškovi ulici. Pripeljal se je v črnem terencu znamke BMW X5, parkiral na prostoru za goste/stranke in se - tako naši viri - v elegantni obleki odpravil v četrto nadstopje, kjer ima pisarne vodstvo JHL ... #Ljubljana #SOVA #Nadaljevanje

Ko je bil Roman Jeglič šef lj kriminalistov, mi je kot novinarju na Mladini nekoč poslal uradno povabilo na Prešernovo. Ko se nisem takoj odzval, je zagrozil s privedbo. Potem sva s pokojnim odvetnikom Dragom Demšarjem šla in Jeglič mu ni pustil, da bi prisostvoval pogovoru. Jeglič mi je preko mize porinil dva lista z imeni in priimki in hotel vedeti, kdo na tem spisku je mafija, ki na Trubarjevi in Metnem trgu zasebnike izsiljujejo za denar češ, da jim bodo nudili zaščito. O tem sem pisal, seveda pa Jegliču, razen moje osebne nisem dal nobenih informacij in da naj bere moje članke. V resnici sem ga menda hudo užalil, ko sem rekel, da če jaz kot novinar vem več kot on ki je šef kriminalistov, je čas, da službi zamenjava - on v novinarstvo, jaz pa na Prešernovo. Kar zadeva catch the catsha - Jeglič je bil vodja te piramidalne igre kar iz svoje pisarne. Koliko je zaslužil, ne vem, menda pa veliko. Pri tem sta mu reklamno koristila igralec Ban in pevec Božidslwr Wolfand Wolf, ki sta tako obogatela. Ta je do zastaranja zadeve pobegnil na tuje. O Jegličevi vlogi sem pisal in ga razkrinkal. V ressnici sem informacije o tem dobilnod nekoga, ki ga je Jeglič z ovaduštvom spravil ob visoko funkcijo. Čez nekaj dni sem izvedel, da je pobegnil v Rusijo, konkretno nekam v Sibirijo. Ko sem bil na Delu, sem preko svojih zvez dobil celo njegovo tamkajšnjo telefonsko številko in ga poklical. Bil je zaprepaščen in preden je odložil, je rekel samo to, da sem ga uničil, čeprav mi je nekoč naredil uslugo in mi na cesti pred Konzorcijem namignil, da gre Elan naslednji dan v stečaj. Kar je bilo res in sem bil prvi, ki je to objavil, zaradi česar sem dobivaal nonimne grožnje Elanovih delavcev češ, da jih bom zaradi laži spravil ob službo....Tu se je potem še marsikaj dogajlo. Zanimibo ob tem je da je Sovavo Jegličuin njegovih dtikih v Rusiji imela zjeten dosje a so ga ščitili. Oziroma, ga je zaščitil nekdo iz Sove, ki je tudi bil vpleten v piramidalno igro. https://t.co/oRevQybbsQ #Novinarstvo #Korupcija #Kriminalistika

Mislim, da je zadeva več kot jasna. Vasle na zaprt račun denarja NE more nakazati. In s tem se zadeva za Vasleta konča. Ni Vasle kriv za napake sodišča, oziroma t.i. oškodovanke, oziroma za napake "odvetniške pisarne" popolnoma zlizane z UDBO. Če bi hotel lenobi denar kako drugače nakazati ali celo dati v gotovni bi kršil sodbo, oziroma bi lenoba parazitska gladko zanikala, da je denar dobila. Če pa bi bil račun začasno odprt Vasle tvega, da bi šlo njegovo nakazilo v stečajno maso. Očitno je v tem primeru Vasle, zaradi protizakonite sodbe, dobil Božjo pomoč. AMEN! https://t.co/lmvnDIM3jB #pravosodje #denar #odvetništvo

Tanja Permozer, vodja slovenske vesoljske pisarne, opozarja na pomembnost vlaganja v vesoljski sektor, ki postane vse bolj povezan z ostalimi industrijami, ter napoveduje ključne odločitve o evropskih vesoljskih programih do leta 2040, pri čemer Slovenija kot nova članica Esa igra pomembno vlogo. #Vesolje #Slovenija #Esa

🙏Zgodovino pišejo zmagovalci. Pošteni jo pišejo z vsemi ranami. Poglejte nas. Ustanovili smo muzej lastne osamosvojitve, ga po dveh letih ukinili, zdaj ga spet postavljamo, pol države pa je ogorčeno, da sploh obstaja. Noben normalen narod se ne sramuje dneva, ko je postal svoboden. Mi se. In to je pravzaprav vsa naša zgodovina v enem samem, žalostno smešnem stavku. Da bi ta stavek bolje razumel, sem se moral odpeljati na konec sveta. Ta teden sem prestopil arktični krog. Za turista je to počrkana črta na tleh in kažipot do Božička, zame pa najlažja meja, ki sem jo letos prešel. Tisto težjo namreč nosimo v glavi in prav do nje, kot narod, ne upamo stopiti. Kajti tu zgoraj, v Rovaniemiju, sredi mesta, ki so ga leta 1944 do tal požgali Nemci ob umiku, devetdeset odstotkov, ne Rusi in ne partizani, ampak njihovi lastni dojučerajšnji zavezniki, sem doživel kulturni šok. Ne zaradi mraza. Zaradi naroda, ki svojo drugo svetovno vojno pove z vsemi ranami, ne pa kot risanko o enem junaku in enem zlobcu. Ne morejo. Njihova zgodba tega preprosto ne dopušča. Leta 1939 jih ni napadel Hitler, ampak Stalin. V zimski vojni so pod sovjetsko pestjo izgubljali ozemlje in ljudi. Da bi ga dobili nazaj, so se za silo povezali z Nemci. Na koncu pa so se morali z istimi Nemci vojskovati, ker je tako terjal Kremelj, ki je hotel trupla in ujetnike kot dokaz lojalnosti. Majhen narod, ujet med dva totalitarizma, prisiljen plesati z obema hudičema, da je sploh preživel. In veste, kaj je pri tej zgodbi najbolj bridko? Ta narod je iz nje izšel svoboden. Mi pa smo iz „zmage dobrega nad zlim“ prišli naravnost v Jugoslavijo. Zgodovino pišejo zmagovalci. To ni cinizem, temveč opis metode. Petinštirideset let smo poslušali eno samo resnico, uradno in revidirano, z natanko enim dovoljenim junakom in natanko enim dovoljenim zločincem. Vse ostalo je bila tišina, ki jo je bilo bolje ne motiti. Naj bom jasen, da me ne bo kdo namerno napačno razumel. Fašizem in nacizem sta bila industrializirano zlo brez olajševalnih okoliščin in nobena tehtnica tega ne spere. A dvajseto stoletje je poznalo še en totalitarizem, ki je skozi celotno stoletje pobil na milijone več ljudi, in resnica, ki je pri nas ne smeš izreči na glas, je preprosta. Zmagovalci leta 1945 na naših tleh so bili predstavniki prav tega drugega totalitarizma. Seštej 1+1. Če te „osvoboditev“ pripelje v enopartijsko državo, brez volitev, brez lastnine, brez svobodne misli, ali si res na strani zmagovalcev ali pa si samo na strani tistih, ki bodo pisali učbenike? Vem, kaj je najmočnejši ugovor, in ga ne bom skrival. Meriti zlo s številom trupel je samo po sebi past, ker vsako takšno seštevanje na koncu nekdo zlorabi za relativizacijo holokavsta. Prav zato ne trdim, da je vprašanje, „kdo je bil hujši“. Vprašanje je drugačno in za nas veliko bolj neprijetno: zakaj smo o polovici svojih mrtvih smeli žalovati, o drugi polovici pa ne? Naša vojna namreč ni bila le odpor proti okupatorju. Bila je hkrati revolucija in bratomor. Morija med brati, ki je bila v resnici spopad med svobodo misli in partijskim enoumjem. In ko se je dim polegel, je ena stran dobila spomenike, druga pa brezimne jame v Kočevskem rogu, ki jih desetletja nismo smeli niti omeniti. Narod, ki sme pokopati le polovico svojih pokojnih, ne zaceli ničesar. Samo tišino podeduje. In zdaj, hvala bogu, imamo muzej. Muzej slovenske osamosvojitve, ki so ga leta 2021 ustanovili, leta 2023 ukinili in leta 2026 spet postavili na noge. Naj takoj priznam nekaj, kar zveni kot herezija: žal bomo morali zgodovino napisati na novo. Vem, kako to zveni. Prepisovanje zgodovine je običajno obrt diktatorjev. A tokrat gre za ravno nasprotno. Gre za to, da prvič zapišemo tisto, kar je bilo petinštirideset let prepovedano; da po drugi svetovni vojni nismo pristali med zmagovalci, ampak v totalitarizmu, ki ga Evropa danes v svojih resolucijah brez sramu uvršča ob bok nacizmu. Gre za isti sistem iz istega pakta, katerega tanki so leta 1939 zapeljali tudi proti Fincem. In da smo se ga osvobodili natanko toliko let za Finci, kolikor je trajala ena sama dovoljena resnica. Oni so svobodo obdržali leta 1945, mi pa smo jo dobili šele leta 1991. Petinštirideset let zamude. To ni maščevanje. To je aritmetika. Muzej osamosvojitve ni spomenik eni stranki. Je spomenik dnevu, ko smo nehali biti republika in končno postali država. In tu je bistvo, dragi rojaki. Če tega nismo sposobni napisati, če si v lastnem muzeju ne upamo povedati te preproste, dokazljive zgodbe, potem se nismo nikoli zares osamosvojili. Potem smo zadnji, pozabljeni ostanek Jugoslavije. Edina realno preostala republika, ki je iz bratske skupnosti odnesla le novo ime in nove table ob cesti. Vse ostalo, glave, refleksi, strah pred lastno preteklostjo, je ostalo natanko tam, kjer je bilo. Finski predsednik Paasikivi je nekoč dejal, da je začetek vsake modrosti priznanje dejstev. Rovaniemi so Finci znova zgradili iz pepela in ob tem povedali vso resnico o ognju, tudi tisto neprijetno, ter postali resen, svoboden narod. Mi imamo zdaj prazne pisarne na Metelkovi in eno samo nalogo: zgodbo napisati do konca. Naredimo to. Sicer ostanemo zadnja še živa republika Jugoslavije. #Zgodovina #Svoboda #Kultura

Sramota na eni sami fotografiji. Na enem fizičnem mestu, poštni predalčnik v enem izmed blokov v Novi Gorici je na enem kosu papirja naštetih več kot 60 pravnih subjektov. D.O.O.-ji, S.P.-ji, “logistika”, “servis”, “commerce”… Vse skupaj na enem naslovu. Papirji štrlijo iz rež, seznam pa se vleče navzdol kot dokaz sistema, ki je popolnoma odpovedal. To so pravi “poštni nabiralniki”, en sam naslov, ki ga uporablja 10, 50, 80 ali 100+ podjetij hkrati. Brez pisarne. Brez skladišča. Brez dejanske prisotnosti. Samo poštni predal in registracija. Idealno za davčne utaje, veriženje podjetij, pranje denarja in skrivanje resničnih lastnikov. To ni več “siva cona”, je odprta rana slovenskega poslovnega okolja, ki jo izkoriščajo predvsem tujerodni prišleki. Pošteni podjetniki, ki plačujejo davke, imajo najemnino in dejansko delajo na svojem naslovu, so v tem sistemu v očitno slabšem položaju. Upam, da bo sedanja vlada končno naredila konec “poštnim nabiralnikom” z več kot 10 ali 100 pravnimi subjekti na enem samem naslovu. Dovolj je bilo že tega, da se Slovenija spreminja v raj za papirnata podjetja. Čas je za red. #Slovenija #Gospodarstvo #PravnaPodjetja

➡️➡️ Nekateri poznavalci razmer pa tudi sumijo, upravičeno ali ne, da Muženič iz pisarne direktorja NPU odnaša kopije občutljivih podatkov, pridobljenih med kriminalističnimi preiskavami, ki bi po potrebi lahko prišle v javnost. Kot je recimo SMS, najden med preiskavo mobilnega telefona tedanjega predsednika uprave Darsa Valentina Hadinjaka, ki ga je prej omenjena Petra Grah Lazar leta 2021 poslala - Hajdinjaku (danes ministru @MO_RS), minule dni pa se je nenadoma znašel v medijih ... #Korupcija #Kriminal #Slovenija