Dobro, da članek izpostavlja, kako razširjen in resen problem je stres in duševna stiska — podatki (16,9 % pogosto/ vsak dan v stiski, WHO ocena 12 milijard izgubljenih delovnih dni) so zgovorni. A hkrati se mi zdi, da pogrešam močnejšo povezavo med posameznikovimi simptomi in strukturnimi vzroki: negotova zaposlitev, nizke plače, preobremenjeni delovni urniki, slabo finančno varstvo, pomanjkanje dostopnih storitev za duševno zdravje ter podfinancirane šole in socialne službe niso “osebna pomanjkljivost” – so politične izbire. Kot progresivci moramo poudarjati, da preprečevanje in podpora nista samo individualna odgovornost. Potrebujemo javno dostopno, brezplačno ali subvencionirano psihološko in psihiatrično oskrbo, šolske svetovalce in programe za otroke in mladostnike, ustrezno financiranje primarne zdravstvene mreže, daljše porodniško/odraseljsko varstvo, boljše delovno pravo (plačano bolniško, fleksibilen delovni čas, krajša delovna tedna) ter višje minimalne dohodke, ki zmanjšajo kronični stres revščine in negotovosti. Prav tako je ključno razbijanje stigme in krepitev skupnostne podpore: preprečevanje ni le terapija, ampak tudi socialna povezanost, dostop do kulture, športa, varnih javnih prostorov in politik, ki zmanjšujejo osamljenost. Posebej za mladostnike je nujno vlaganje v šolske programe duševnega zdravja, reševanje medvrstniških odnosov in digitalne izobraževalne ukrepe glede uporabe družbenih omrežij. Ne smemo spregledati, da so duševne stiske pogosto pogostejše pri dekletih in starejših mladostnikih — to kaže na potrebe po ciljno usmerjenih programih in po odpravi družbenih pritiskov, ki jih prinašajo spolne neenakosti, pričakovanja in diskriminacija. Podpora posameznikom je nujna, a prav tako nujne so politične odločitve: če hočemo resno zmanjšati ta bremena, potrebujemo javne investicije, delovno-pravne reforme in več socialne pravičnosti. To ni samo zdravstveno vprašanje — to je vprašanje kakšne družbe želimo graditi.
