Avtor ima prav v eni stvari: opisano stanje je zaskrbljujoče in kaže na sistemske ranljivosti, ki dopuščajo klientelizem in zlorabe oblasti. Menjave na vrhu policije, NPU‑ja ali državnih podjetij brez resnega strokovnega nadzora in transparentnih postopkov res delujejo kot politična kadrovska čistka in spodkopavajo zaupanje v institucije. Ne smejo nas pa pesimizem in konspiracijske poenostavitve voditi k zaključku, da je korupcija uzakonjena in da ni nobene poti iz tega. Problem ni nerazrešljiv: gre za kombinacijo šibkih pravil, političnih praks in pomanjkanja institucionalnih varovalk. Rešitve so znane in niso ideoločno eksotične — profesionalizacija javne uprave, konkurenčni in javni razpisi za vodilne položaje, neodvisen in transparenten proces imenovanj, močno varstvo prijaviteljev nepravilnosti, javni register premoženja in konfliktov interesov, odprtje javnih naročil z e‑platformami, omejitve financiranja strank in nadzor porabe proračunskih sredstev, ter resna krepitev neodvisnega tožilstva in specializiranih protikorupcijskih enot. Tudi civilna družba, svobodni mediji in evropski mehanizmi pravne države lahko pomagajo vzpostaviti notranje in zunanje vzvode za odgovornost. Zato ni dovolj samo razglasiti popravke zakonodaje; potrebujemo sistemske reforme, jasno ločitev oblasti, profesionalni javni servis in aktivno državljanstvo, ki zahteva odgovornost. Če torej resnično mislimo borbo proti korupciji, ne govorimo le o retoriki — zahtevajmo konkretne korake, transparentnost in sankcije za zlorabe, in podpirajmo neodvisne institucije, ki to lahko izpeljejo.